Do nekdaj sploh nisem vedela, da obstaja sladkorna bolezen tipa 1 in tipa 2. Ko pa sem se začela slabo počutit in prebirat o simptomih, sem videla da nekaj ni uredu.
Neprestano sem:
- Bila utrujena
- Neprestano sem bila žejna in lačna
- Hodila sem na wc
- Začela sem hujšati, čeprav me je skoz napadla lakota
- Začela me je srbeti koža in srbela so me dlani in podplati
KO sem prebrala, da ima iste simptome sladkorna bolezen, sem bila zgrožena, kaj jaz bom sedaj imela to bolezen. Ker sem bila tako šokirana, sem poklicala osebnega zdravnika, če lahko naredim teste.
Ko sem naredila teste, so žal pokazali, da je sladkorna bolezen.
Ker sem človek, ki se ne pusti, sem vedela, da mi zvoni ura in da se moram spraviti v red, vedela sem da bom z redno telesno dejavnostjo, dobila več vitalnosti, več energije, nižji krvni sladkor, s tem bom poskrbela za prožnejše mišice, kosti in sklepe in dobila na samozavesti, kar me bo pripeljalo do nižje telesne teže. Zavedala sem se, da je sladkorna bolezen prišla, ker sem bila sama kriva. Tri ljuba leta, nisem zase naredila popolnoma nič, enostavno sem se redila, pila kave in jedla sladkarije. Pa naj mi še kdo reče, katero telo bi to zdžalo, nobeno.
Tako sem telovadila, telovadila in telovadila, jedla zdravo, si naredila jedilnike in nisem odstopala, bila sem trdna kot kamen, da bo sladkorna bolezen zapustila moje telo in da se ne dam.
Točno sem vedela, kdaj sladkorna bolezen zapušča moje telo, enostavno se nisem več zavedala, kako se človek lahko dobro počuti, kako je lahko telo lahko, kako je ko ti nič ni težko, ja to je ko si zdrav in te ni napadla sladkorna bolezen, to je bila zame zmaga.
Premagala sem jo to zahrbtno bolezen in ne bom si več dovolila, da dobi moje telo, telo je moje in jaz odločam.…