Bilo je prekrasno jutro. Dan prej je zapadel sneg, ceste so bile očiščene in pričakovala sem en lep zimski dan. Ja, vse dokler nisem mogla peljati otroka v šolo. Že ko sem stopila ven, sem videla, da je povsod led. Spraševala sem se, kako je to mogoče, če smo včeraj vse očistili. Potem pa sem sklepala, da je moral ponoči padati ledeni dež. Nisem se preveč obremenjevala, dokler nisem šla pogledat ceste. Namreč živimo na bregu in takoj sem videla, da bom z avtom prišla težko dol, ker je bila cesta ledena.
Priznam, da mogoče bi si kdo upal, jaz pa se ledene ceste preveč bojim. Namreč bojim se tega, da ne bom imela kontrole nad avtom. Tako sem raje odločila, da bo otrok v šolo zamudil in bom prej po cesti vrgla sol. Seveda sin ni bil navdušen, ker je videl, da bo v šolo zamudil. Razložila sem mu, da moram najprej posipati sol, ker drugače naju ju lahko zanese.
Tako sem počakala nekaj minut, da je sol raztopila led in šele potem sva šla. Bilo me je vseeno pošteno strah. Kajti cesta se je svetila in videla sem, da je še kar ledena. Uspelo mi je in prišla sem v dolino. Lahko rečem samo, da to jutro nisem potrebovala kave, ker sem se pošteno prestrašila ledu na cesti. Tako sem morala priti samo še nazaj domov. Ko sem vozila v hrib, sem komaj prišla do vrha. Še vedno je bila cesta ledena. Ampak mi je tudi to uspelo. Tako sem danes mogoče malo premagala moj strah do poledenele ceste. Prvič sem se peljala sama z avtom, drugače vedno prosim mojega moža. …