Vsak človek ima svojo pot, jaz sem jo živela zelo počasi, prej sem živela poti drugih ljudi, danes pa je moja osebna rast razvita v tolikšni meri, da lahko rečem, da živim svoje življenje. Ko sem bila mlajša nikoli nisem upala povedati svojega mnenja, rasla sem tako, da moje mnenje ne pomeni nič, da sem otrok in da otroci morajo biti tiho. Tako sem bila tiha, poslušna vse do faksa, tam pa se je začela moja osebna rast, lahko bi rekla, da sem prerezala to popkovino, ki bi jo morala že veliko prej.
Zame je bilo očitno potrebno, da sem se preselila, dokler sem živela doma, se nisem znala postaviti zase ali pa mi niti ni bilo dovoljeno. Potem, ko pa sem zaživela sama, daleč stran od doma, pa sem čutila, kako se moja osebna rast prebuja, koliko vprašanj se je pojavljalo v moji glavi dan za dnem, kako zmedeno sem se počutila, ker še kar nisem vedela, ali mi je to dovoljeno, ali sem čudna, ali delam kaj narobe.
Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se začela poslušati in ko sem se začela poslušati, sem začela biti srečna, to so bili srečni trenutki, tako močni in to je bila osebna rast, za katero še videla nisem, ker nisem poznala, kako se počuti človek, ko dela stvari zase, to kar ga veseli, da ne dela vse za druge, da sebe postavi na prvo mesto, da se ima rad in da nima rad samo vseh drugih in nase pozablja.
Spominjam se, da sem jokala in jokala, prišlo je za mano, osebna rast ki je rasla v meni je bila tako močna, da sem v enem letu naredila spremembo za 20 let nazaj. In to je bilo leto moje preobrazbe. Čutila sem, da nočem več nazaj, da hočem še samo naprej, požirala sem znanje, ideje, predloge, moja osebna rast se je razvijala z hitrostjo, želela sem več in več.
…