Pegasti badelj velja za precej veliko rastlino Sredozemlja, sodi pa v družino nebinovk. Zraste tudi do več kot dva metra visoko in ima pokončno steblo. Zanj so značilni tudi veliko nazobčani listi z belimi lisami. Na koncu stebla se nahaja socvetje. To se v jesenskem času razvije v trde plodove s svilnatimi dlačicami.
Največja moč tovrstne rastline pa se skriva v njenih zdravilnih lastnostih, ki jih boste lahko spoznali v nadaljevanju.
Marijin osat je drugo ime za pegasti badelj
Sicer pa boste pegasti badelj zagotovo kje srečali še pod kakšnim drugim imenom. Eno od njih je na primer Marijin osat. Rastlina je v tem primeru dobila ime po legendi, ki pripoveduje o tem, kako je nekoč devica Marija iskala mesto, kjer bi lahko skrivoma podojila svojega otroka. Ko je njeno vztrajno iskanje opazil Marijin osat, je ta razširil svoje liste ter jo tako dobro skril pred ljudmi.
Kje uspeva pegasti badelj?
Omenjeno je bilo, da je pegasti badelj sredozemska rastlina, ker ima rada toplejše podnebje. Na to podnebje je tudi izjemno dobro prilagojena. Zaradi zmanjšanje površine listov in cvetov namreč izgublja relativno malo vode.
Izvira torej iz jugovzhodne Evrope preko Grčije, do Irana in Afganistana, toda dandanes jo lahko v resnici najdemo prav povsod, kjer je zanjo primerna temperatura.
Uporabni so različni deli rastline
Za pegasti badelj velja, da so uporabni različni deli rastline. Načeloma torej lahko koristno uporabimo prav vse dele. Paziti je treba le pri semenih, ki so uporabni šele tedaj, ko dozorijo. Njegova korenina ima obliko korenčka ter jo lahko skuhamo in pojemo, še preden postane preveč trda pa tudi preveč stara.
Tudi velike liste, ki jih vsebuje pegasti badelj, lahko skuhamo ter pojemo tako kot špinačo. Pred tem pa je seveda pametno odrezati bodeče dele. Mlado socvetje lahko pojemo, še preden dozori.