Že v osnovni šoli smo igrali veliko takih iger, kjer je bilo treba biti v golu, takrat ravno nisem bila navdušena nad tem, vendar je vsak moral biti kdaj biti v golu. Tudi sedaj v srednji šoli nisem na začetku v prvem letniku še hotela biti v golu, vendar so okoliščine tako nanesle in sem postala vratarka. Sedaj rada stojim v golu in pazim, da žoga ne pride mimo mene. Pri tem pa je pomagal tudi profesor Iztok Adamčič, ki nas je v šoli treniral.

Ste z dekleti pred začetkom sezone računale, da lahko pridete tako visoko?
Za druga dekleta ne vem, ampak verjetno niso pričakovale tega, ravno tako kot si nisem jaz.

V finalu ste igrale z Gimnazijo Šiška, ki ste jo letos že premagale. Ste zato po tihem računale tudi na prvo mesto?
Seveda smo, saj smo prišle že tako daleč, da bi lahko tudi do prvega mesta, vendar nismo imele toliko športne sreče, kot v Ajdovščini, kjer smo jo premagale. Tam nam je pomagalo tudi to, ker je bila njihova tekmovalka Pamela poškodovana in ni mogla igrati.

Če se ne motim tudi dobro igraš harmoniko. Si po tekmovanju poskrbela za žur tudi s harmoniko?
Ja tudi harmoniko igram in sem poskrbela za žur na avtobusu, ko smo se peljali proti domu. Bilo je zabavno in upam, da bo tudi drugo leto, ko bomo zopet igrale in upale na prvo mesto.

KRIS STERGULC (Naj vratar, dijaki)

Si pred začetkom letošnje sezone šolskega nogometa pričakoval, da lahko pridete do naslova prvaka?

Vsekakor sem verjel, da nam lahko uspe. Igralski kader je bil zelo kvaliteten, dobro smo se ujeli na igrišču in izven njega, saj nas večina trenira skupaj pri Hitu Gorici, drugi pa svoj potencial izkazujejo pri drugih klubih. Kljub temu da v tej ekipi ni bilo posameznika ki bi tako zelo izstopal. Mislim, da bi bilo pošteno omeniti Simona Skubina, ki nas je skozi vodil in bil ključni mož te ekipe. Med drugim je zabil tudi gol za izenačenje v finalu minuto do konca!

Katera tekma (šolska tekmovanja) je bila letos najtežja? Oziroma, kateri igralec ti je letos povzročil največ preglavic?

Joj nobena, vse smo razbili =) haha. Mislim, da nas ni nobena ekipa nadigrala in zato smo tudi zasluženo zmagali, a vendarle smo imeli veliko težav na področnem v Tolminu proti Zdravstveni, saj smo tekmo izgubljali, 2-0 nato pa v zadnjih izdihljajih tekme izenačili na 2-2 in po šestmetrovkah tudi zmagali. Mislim, da mi ni noben igralec povzročil nevem kakšnih preglavic, morda celo najbolj nevaren je bil igralec NK Primorje Saša Živec Aleksander. Tehnično zelo dobro podkovan igralec, spreten z žogo, težko je predvideti njegove poteze.

V finalu si nekajkrat odlično posredoval in branil prvi kazenski strel. Kako se pripravljaš na obrambo najstrožjih kazni? Naključno izbereš smer ali čakaš do konca?

Ja, mislim, da sem delo dokaj dobro opravil, čeprav sem prejel tri gole. Kazenski streli so pač stvar sreče in mirnih živcec, preprosto mi smo bili bolj zbrani in zmagali. Nimam posebne tehnike branjenja najstrožjih kazni, še poesebej pri Futsalu, kjer je težko čakati nasprotnikov strel, saj so penali iz šestih metrov. Tako da si jaz preprosto izberem stran, v katero mislim, da bo nasprotnik streljal. Na tej tekmi sem vedno zadel stran in enkrat sem jo le mogel braniti.

Sicer pa braniš tudi za mladince Hita Gorice. Kakšna je razlika pri branjenju »velikega« in »malega« nogometa?

Ja najočitnejša je razlika med goloma, saj je za futsal precej manjši. Igra pri futsalu je hitrejša, veliko več je igre po tleh, veliko več udarcev dobiš in več časa moraš bit pripravljen na hitro reakcijo, veliko vlogo ima postavljanje, ki je prav tako izrednega pomena pri velikem nogometu. Medtem ko pri velikem nogometu nasploh tekma traja več časa, igrišče je večje, gol je dolg sedem metrov, tako mora vratar biti vrhunsko postavljen in imeti smisel izletavnja iz vrat, medtem ko je tega pri futsalu manj. Pri velikem nogometu je pomembna tudi vrtarjeva višina, v modrenem nogometu iščejo le vratarje nad 190 cm, zato se zdi, da mi osebno bolj leži futsal, a mislim da mi prav ta "vratarjeva" višina daje moč in motivacijo, da dokažem, da nisem majhen, vratar ampak bom majhen človek in velik vratar.

Bi lahko ta naslov državnih prvakov šolskega nogometa šteli med tvoje največje uspehe? In kaj ti pomeni, da so te izbrali za najboljšega vratarja zaključnega turnirja?

Naslova sem si zelo želel, kajti povrniti smo ga hoteli novogoriški gimnaziji po dolgih dolgih letih suše. Med svoje največje uspehe pa štejem večinoma uspehe iz velikega nogometa, kajti tam se vidim v prihodnosti. Seveda si bom pa tale uspeh zapomnil za vedno, še posebej zaradi izjemne klape in naših zvestih navijačev. Pokal za najboljšega vratarja je oseben uspeh, vsak si želi biti najboljši oz.št 1, vendar to dosežeš z veliko truda in trdega dela, zato si s tem uspehom ne bom belil glave, kajti čaka me še kako težka pot do mojega zastavljenega cilja.

IVO DEVETAK (igralec Gimnazije Nova Gorica)

Letos ti je uspelo osvojiti naslov državnega prvaka tudi med dijaki, saj si pred dvema letoma prvo mesto osvojil z osnovnošolo. Kakšne so glavne razlike med osnovnošolkim tekmovanjem in srednješolskim?

Vsekakor je srednješolsko tekmovanje težje od osnovnošolskega. predvsem je več konkurence. Vsi igralci so napredovali v tehničnem znanju, predvsem pa so se fizično okrepili.

Takrat si bil razglašen za najboljšega igralca finala. Kako se spominjaš tistega OŠ naslova? Ti je ostalo kaj posebnega v spominu?

Spomnin se, da se je finalno tekmovanje odvijalo zunaj, na naravni travi, kjer so bili tudi goli večji. Vse tekme pred tem smo odigrali v telovadnicah, zato nismo bili navajeni igrati na travi. To se je pokazalo na prvi tekmi, ko smo jo zgubljali, vendar še vedno smo uspeli zmagati. V spomin se mi je vtisnilo veselje po koncu finalne tekme.

Čeprav nisi ravno veliko igral, ker so prednost dobili starejši igralci, lahko poveš, kje je bilo težje priti do prvega mesta?

Težje je bilo vsekakor na srednji šoli, saj je bilo ves čas napeto, v osnovni šoli pa smo prepričljivo dobili skoraj vse tekme.

Z vaše ekipe bo drugo leto odšlo kar nekaj igralcev. Bste kljub temu še vedno ciljali na prvo mesto?
Kjlub odhodu nekaterih dobrih igralcev, mislim da jih na šoli ostaja dovolj, da zopet posežemo po najvišjih mestih.

VANJA PAVIČ (OŠ Dečkova PP)

Z OŠ Dečkova ste že drugič zapored osvojili naslov državnih prvakov. Je bilo težje lani ali letos?

To leto mi je bilo dosti lažje igrati, ker so bili lažji nasprotniki kot lansko leto.

Prejel si tudi nagrado za najboljšega igralca, kje in kdaj si začel igrati nogomet in ali tudi kje treniraš?

Z nogometom sem se začel ukvarjati pri sedmih letih. Začel sem igrati v Osnovni šoli Savsko naselje in pri mlajših dečkih NK Olimpije. Zdaj pa igram za ND ČrnuČe (U-14).

Kaj ti je bilo najbolj všeč na letošnji prireditvi? Ti je kakšna stvar posebej ostala v spominu? Je bilo kaj treme, ker so bile na prizorišču tudi kamere?

Na turnirju mi je bilo všeč ,ker smo dobro igrali in ubranili naslov. V spominu mi bo ostala nagrada, ki sem jo dobil za najboljšega igralca. Pred kamerami sem imel malo treme.

Je tvoj cilj, da bi nogomet igral tudi kasneje, ali ga igraš zgolj iz veselja?

Z nogometom se želim ukvarjati celo življenje in moj cilj je postati dober nogometaš.

MARKO ZADRAVEC (športni pedagog OŠ Marije Vere Kamnik)

Kamnik do sedaj ni kaj veliko pomenil v šolskem nogometu. Kaj pomeni ta zmaga za vašo šolo?

Lahko rečem, da je uspeh presenečenje tudi za nas. Ostaja pa dejstvo, da smo imeli v tej generaciji posameznike, ki so na klubski nogometni sceni v U-14 poznani in ključni igralci svojih ekip. Kamnik je pred leti že bil viden udeleženec finalnih tekmovanj tako s fanti kot dekleti, vendar pa je zmaga naših učencev do sedaj največji rezultat in smo nanjo zelo ponosni.

Je bil ta uspeh načrtno zasnovan že pred začetkom sezone, ali je prišel bolj "sam po sebi"?

Tako visoke uvrstitve gotovo nismo pričakovali, niti nismo bili obremenjeni s kakršnimi koli cilji. Edino, kar smo si želeli, je igrati dober nogomet. Rad bi pa poudaril, da smo verjeli vase, predvsem pa v izjemno individualno sposobnost nekaterih igralcev ter srečo, da smo prav na vsaki poziciji imeli močnega igralca. Nismo imeli veliko rezerve, a smo s srčnostjo in taktično igro tekme obračali v svoj prid.

Malo kateri OŠ je uspelu ubraniti naslov prvaka. Imate pri vas tudi mlajše letnike, ki bi bili drugo leto tega sposobni?

Kvalitetne igralce imamo, vendar pa so le-ti iz generacij U-11 in U-12, kar pomeni, da prihodnje leto ni naše močno leto. Vendar pa nikoli se ne ve, zato pustimo se presenetiti :)

Je v spominu ostal kakšen poseben trenutek iz letošnjega tekmovanja, kakšna anekdota?

Finalna tekma med nami in Gorico je bila anekdota sama po sebi, lahko bi dejal tudi burleska. Goli, ki so padali, so bili v stilu uvrstitve naše zlate generaciji v tekmah z Ukrajino na SP. Sigurno smo odigrali eno slabših predstav, vendar so bili tudi v teh trenutkih bogovi na naši strani. In lahko rečem, po vsem, kar je bilo pokazano v predtekmovanjih, zasluženo.

ANDREJ PERHVEC (športni pedagog OŠ I. Murska Sobota)

Ste letošnjo sezono začeli s pričakovanji, da se lahko uvrstite na prvo mesto?

Nobenih pričakovanj nismo imeli, saj na šoli ne izvajamo dejavnosti nogometa za dekleta, vse zasluge gredo klubu, oz. trenerju Borisu Kolblu, ki je Špelin oče.

V Prekmurju je nogomet deklet precej dobro razvit, kako pripravite dekleta do tega, da vzljubijo ta (moški) šport?

V Prekmurju je nogomet skoraj že del "kulture" (žal pri fantih dosti krat povezan z alkoholom), dekleta pa hodijo z očeti na nogometne tekme in se tako navdušijo za igro. Bojim pa se, da bo kljub obilici talentov nogomet stagniral, dokler se gospodarska situacija v Pomurju vsaj deloma ne popravi.

KATJA VIDMAR LAZAR (organizatorka finalnega turnirja v Golovcu)

Kako so potekale priprave na izvedbo finalnega turnirja?

Letošnji finalni turnir je bil prvič organiziran tako, da so bila finala na vseh nivojih šol na isti dan in na eni lokaciji. Za organozatorje je bil to kar velik zalogaj, vendar smo s skupnimi močmi uspeli sestaviti urnik, ki je nekako ustrezal vsem.

Ste bili na koncu zadovoljni? Oziroma kaj je bilo dobrega in kaj bi se dalo izboljšati?

Mislim, da smo bili na koncu zadovoljni. Lepo je bilo videti osnovnošolce in srednješolce kako navijajo drug za drugega, vendar je turnir trajal predolgo. Temu bi se lahko izognili, če bi imeli na razpolago več dvoran. Boljše bi bilo tudi (vsaj za sš), da bi bilo finale v aprilu, saj so srednješolci v maju preveč obremenjeni.

Kako ste pa zadovoljni z rezultatom vaše ekipe?

Naša ekipa je letos igrala fenomenalno. Do finala smo prišli brez poraza in tudi v finalni tekmi je odločila športna sreča. Vem, da smo si vsi želeli zmage in postati državni prvaki, vendar je tudi 2. mesto v državi zelo lep uspeh in lahko le še enkrat čestitam ekipi in njihovi trenerki prof. Mateji Volk.

URBANČIČ TOMAŽ (športni pedagog Gimnazija Šiška)

Je tudi pri vas letos veljalo, da je težje braniti naslov prvaka, kot ga osovojiti?

Tudi v našem primeru drži, da je lovorika težje prišla v naše vitrine kot lani. Res pa je tudi, da je v ekipi prišlo do sprememb, ki so vplivale na našo igro.

Je bil letos v tem tekmovanju kakšen trenutek, ko ste pomislili, da vam na bo uspelo?

Pravzaprav sem le pred finalnim turnirjem pomislil, da imamo letos več težav, saj smo se morali v prvi tekmi pomeriti s težjim nasprotnikom. Sem se pa po prvem nesrečno prejetem zadetku na polfinalni tekmi obrnil k svojim dekletom rekoč: Zdaj ga bomo zabili mi in ne le enega. Tako je tudi bilo.

Na Gimnaziji Šiška načrtno delate s športniki in športnicami. Kaj so cilji za naslednjo sezono?

V ekipi so le tri dekleta, ki so po "specialnosti" nogometašice. Torej je treba ostale šele naučiti mnogih skrivnosti igre. Ciljev je torej veliko. Ni le državni naslov. So pa to super punce in se že veselim dela z njimi v prihodnje. Rad bi jih enkrat odpeljal na kakšno tekmovanje v tujini.

Kje vidite rezerve v razvoju ženskega nogometa?

Rezerv je ogromno. Tehnično znanje je v splošnem dokaj šibko. Še več rezerv pa vidim v telesni pripravi. To slednje je sicer glavna naloga športnih pedagogov pri delu z mladimi športniki na Gimnaziji Šiška. Žal država nima posluha za to in nam z različnimi ukrepi nagaja zato bojimo za prihodnost športnih oddelkov in s tem tudi nogometa.

Zanimivo je, da se s fanti v zadnjih dveh letih ne uspete prebiti na finalni turnir. Je vzrok zgolj slab dan, ali znanje velikega nogometa ne zagotavlja uspeha v tudi v malem?

Kar se tiče fantov pa je potrebno poudariti, da nismo mogli nastopiti z vsemi najmočnejšimi aduti. Nekateri klubi igralcem sodelovanja ne dovolijo, nekaj pa je bilo tudi odsotnosti zaradi predhodnih poškodb. Drži pa tudi, da je igranje velikega nogometa nekoliko drugačno kot futsal in se marsikdo na parketu ne znajde kot na travi. No- prihodnje leto gremo spet v boj!